Trogir je mesto in pristanišče v srednji Dalmaciji, ki se nahaja okoli 25 km Splita, v Trogirskem kanalu, na koncu Kaštelanskega zaliva. Je sedež istoimenske mestne občine, ki upravno spada v Splitsko-dalmatinsko županijo. Staro mestno jedro leži na manjšem otoku med kopnim in otokom Čiovo.
Trogir zaznamuje več kot dva tisoč let zgodovine. Njegova podoba se je oblikovala pod vplivom Grkov, Rimljanov in Benečanov. Leta 1997 je bil uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Največje kulturno-zgodovinske znamenitosti so mestno obzidje, severna (kopenska) mestna vrata, cerkev in samostan svetega Dominika, muzej mesta Trogir, trdnjava Kamerlengo, trg Ivana Pavla II., stavba osnovne šole Petar Berislavić, cerkev Janeza Krstnika, Mala in Velika palača Ćipiko, stolp Vitturi, stolp Svetega Marka, mestna hiša, benediktinski samostan in cerkev svete Nikole in cerkev vseh Svetih. Cerkev svetega Janeza Krstnika je eden najstarejših sakralnih objektov v mestu. Nahaja se v neposredni bližini Trga Ivana Pavla II., ob velikem kompleksu nekdanjega benediktinskega samostana, ki so ga okoli leta 1064 ustanovili člani ugledne trogirske plemiške družine Čipiko – ene izmed ključnih družin pri oblikovanju kulturnega in verskega utripa srednjeveškega Trogirja. Cerkev je posvečena svetemu Janezu Krstniku, enemu izmed osrednjih svetnikov krščanske vere, kar še dodatno poudarja njeno prvotno simbolno in duhovno vlogo. Romanska cerkev je bila zgrajena konec 12. in v začetku 13. stoletja na mestu zgodnjekrščanske stavbe v okviru moškega benediktinskega samostana. Je podolgovata enoladijska zgradba s pravokotno apsido in stransko kvadratno apsido, ki je umeščena na severni strani prezbiterija. Zgrajena je iz pravilno klesanih kamnitih blokov in pokrita z dvokapno streho, krita s kanalnimi strešniki. Glavni portal ima profiliran kamnit okvir z osmerokotnimi stebri in luneto z okulusom, v katerem je upodobljena skulptura Božjega jagnjeta. Na južnem pročelju sta upodobljena grb družine Ćipiko in lik benediktinca. Posebnost cerkve je dvojni zvonik na preslico, ki se dviga nad pročeljem in vključuje dve zvonovi odprtini – motiv, značilen za številne zgodnjesrednjeveške cerkve na območju Dalmacije. Obnova strehe je bila izvedena v tridesetih letih 20. stoletja.
Cerkev je vpisana kot nepremična kulturna dediščina – posamezen objekt, s pravnim statusom zaščitenega kulturnega dobra, uvrščenega med sakralno arhitekturno dediščino. Danes cerkev ni več v redni bogoslužni uporabi, vendar ostaja dragocen kulturni in umetnostno-zgodovinski spomenik.