Novi izleti

Medulin je obmorski kraj na jugu Istre, ki se razprostira ob plitvem zalivu z dolgo in zelo raznoliko obalo. Peščeni, prodnati in skalnati odseki, manjši zalivi ter borovi pasovi dajejo posameznim delom obale različen značaj in omogočajo povezane sprehode ob morju. Plaža Alba Chiara leži v južnem delu Medulina, na obali vzhodno od plaže Bijeca. Gre za niz prodnatih in kamnitih kopalnih odsekov z manjšimi zalivi, pomoli in borovo senco, ki se po značaju razlikujejo od dolge peščene Bijece. Ob plaži poteka obalna pot, ki povezuje hotelsko območje z vzhodnim robom zaliva. Plitva, praviloma mirna voda se odpira proti Medulinskemu zalivu, med p

Medulin je obmorski kraj na jugu Istre, katerega starejše naselje se dviga na rahli vzpetini nad plitvim zalivom. Čeprav se je ob obali razvil velik turistični predel, ostajajo ulice in strnjene hiše starega dela pomemben del njegove prepoznavne podobe. Župnijska cerkev sv. Agneze stoji na vzpetini nad starim delom Medulina. Njena vitka zvonika sta vidna z velikega dela zaliva in skupaj z nizom hiš oblikujeta značilno panoramo kraja. Do cerkve vodijo ulice, ki se z obale postopoma dvignejo skozi naselje. Sedanjo triladijsko cerkev so zgradili leta 1893 po načrtih arhitekta Angela Meyerja in jo posvetili naslednje leto. Postavili so jo ob starejši cerkvi, ki je posta

Medulin leži ob enem največjih in najbolj zavetnih zalivov južne Istre, kjer plitva voda, nizki polotoki in borovci oblikujejo razgibano obalno pokrajino. Nekdanji ribiški kraj je danes močno usmerjen v turizem, vendar širina zaliva in zeleni obalni pasovi ohranjajo občutek odprtega prostora. Kamp Arena Medulin leži na zahodni strani Medulinskega zaliva, južno od osrednje rive v Medulinu. Razprostira se na dveh manjših polotokih, ki ju povezuje ozek kopenski pas. Borovci, notranje ceste in dolga razčlenjena obala dajejo kampu izrazito zelen in pomorski značaj. Fotografije vodijo od glavnega vhoda po senčnih poteh med parcelami, prikolicami in nast

Medulin se je na jugu Istre razvijal med obdelovalnim zaledjem in zaščitenim morskim zalivom. Ribolov, plovba, pristaniška trgovina in mletje žita so skozi čas oblikovali gospodarstvo kraja ter pustili sledove v njegovi obalni podobi. Malin na vitar stoji na obalni ploščadi ob medulinski rivi, tik ob pristaniškem delu zaliva. Kamnita vetrnica z modro-belimi krili je eden najbolj prepoznavnih simbolov Medulina in opazen poudarek na sicer nizki obali. Današnji malin je zvesta rekonstrukcija nekdanjega obalnega mlina. V 19. stoletju sta na tem delu obale delovala mlina bratov Pošić, ki sta izkoriščala veter ob odprtem zalivu in bila povezana tudi z b

Medulin je obmorsko turistično središče na skrajnem jugu Istre, razvito ob plitvem in zaščitenem zalivu jugovzhodno od Pule. Starejše naselje na rahli vzpetini dopolnjujejo obsežna obalna območja z zelenjem, nastanitvami in kopališči, zato se značaj kraja spreminja od vsakdanjega lokalnega središča do počitniške obale. Arena Hotel Holiday je družinsko usmerjen hotel v južnem delu Medulina, v zelenem turističnem območju med plažo Bijeca in obalo pri plaži Alba Chiara. Od osrednje rive je ločen z nizom parkovnih površin in obalnih poti, zato je njegova okolica bolj odprta in mirna kot središče naselja. Galerija se začne pri dovozu, parkirišč

Medulin je že dolgo usmerjen proti morju in zaščitenemu zalivu na skrajnem jugu Istre. Ribištvo, pomorstvo in obalna trgovina so pomembno oblikovali njegovo preteklost, pristaniški prostor pa ostaja eden ključnih delov identitete kraja. Medulinska luka zavzema zaščiteni notranji del Medulinskega zaliva ob rivi. Plitva voda in dolgi pomoli ustvarjajo več manjših pristaniških bazenov, v katerih so privezani motorni čolni, jadrnice in izletniška plovila. Pristanišče je tesno povezano z razvojem Medulina ob morju. Nekdanjo ribiško in pomorsko tradicijo danes dopolnjujejo rekreacijska plovila ter izleti po okoliškem arhipelagu, vendar galerija ne preds

Medulin je obmorsko naselje in občinsko središče na skrajnem jugu Istre, ob velikem, plitvem in dobro zaščitenem zalivu jugovzhodno od Pule. Nekdanji ribiški in kmetijski kraj se je od sredine 20. stoletja razvil v eno pomembnejših turističnih središč južne Istre, vendar njegovo podobo še vedno določajo starejše naselje na rahli vzpetini, življenje ob morju in sledovi dolge pomorske preteklosti. Poseben značaj mu daje stik med zgodovinskim naseljem, razčlenjeno obalo, plitvim zalivom in nizkimi otoki pred njim. Medulin je bil stoletja povezan z ribolovom, poljedelstvom in pomorstvom. Na to preteklost spominja kamniti

Medulin je obmorsko naselje na jugu Istre, katerega razvoj in vsakdanje življenje sta bila dolgo povezana z zaščitenim zalivom, ribolovom in pristaniščem. Starejši del stoji nekoliko nad obalo, javni in turistični utrip kraja pa se je razširil navzdol do vode. Medulinska riva je osrednji javni prostor ob notranjem delu zaliva v Medulinu. Razteza se med pristaniškimi pomoli, gostinskimi vrtovi in odprtimi tlakovanimi ploščadmi ter povezuje staro naselje z obalnimi sprehodi proti plažam. Ob vodi se vrstijo palme, klopi, manjše zelenice in privezi. Riva ni povsod enaka: nekateri deli so široki in odprti, drugi potekajo tesneje med terasami in morjem. Galerija prikazuje

Medulin se je razvil ob zaščitenem zalivu na jugu Istre, s starejšim naseljem na severni strani in obsežnimi turističnimi območji ob južni obali. Proti jugovzhodu se bolj urejeni kopalni deli postopoma umikajo nizki apnenčasti obali, manjšim zalivom in odprtim pogledom proti morju. Pošesi so obalno območje na jugovzhodnem robu Medulina, kjer se bolj urejena turistična obala postopoma spremeni v nizko skalnato pokrajino. Kraj ni ena sama plaža, temveč zaporedje manjših zalivov, kamnitih robov, travnatih površin in poti tik ob morju. Sprehajalna pot večinoma sledi vodi in omogoča mirne poglede proti odprtemu delu zaliva. Ob njej se izmenjujejo naravne skale, manjši pr

Medulin je nekdanji ribiški kraj in današnje turistično središče na skrajnem jugu Istre. Njegovo podobo določata širok, plitev in zaščiten zaliv ter raznolika obala, ki združuje naravne kamnite robove, prodnate odseke in za Istro nenavadno dolg peščeni pas. Plaža Bijeca se razteza ob južnem robu Medulina in je najbolj znana plaža v kraju. Več kot kilometer dolg peščeni pas ima položen vstop v morje, zato je plitvina široka in je značilna že na prvih pogledih z obale. Posamezni robni deli so prodnati ali kamniti, za plažo pa rastejo borovci. Obalna pot spremlja skoraj ves kopalni odsek in povezuje rivo, hotelsko območje ter nadaljevanje obale proti vzhodu. Na poti se

Labin je mesto v vzhodni Istri, katerega starejši del stoji na vzpetini. Nekdanje obzidje je to jedro ločevalo od poti proti nižjim delom mesta in okolici. Trg maršala Tita je odprti prostor pred vhodom. Na eni strani ga zamejujejo pisana pročelja in gostinski lokali, na drugi obzidje; prav tu se obiskovalec od široke mestne površine usmeri v ožje stare ulice. Trg je mlajši od najstarejšega dela Labina. Razvil se je pred mestnimi vrati, kjer so se lahko srečevali meščani in ljudje iz okolice, ne da bi vstopili v obzidano jedro. Hiše ob njegovih robovih so nastajale postopoma, javni prostor pa je medtem spreminjal podobo. Na območju so pred temi posegi stale tudi cerkv

Labin je vzhodnoistrsko mesto nad obalno pokrajino, s starim jedrom na vrhu in novejšimi predeli nižje. Višinska lega omogoča široke poglede čez mesto in okolico. Tam leži Fortica, blizu zvonika sv. Justa. Po stopnicah se pride do kamnitega razglednega roba in ploščadi s topom; nato se pogled od mestnih zidov nenadoma odpre čez gozdnata pobočja. Z razgledišča se vidi Rabac z zalivom, morje in drugi deli Labinščine. Pod starim jedrom leži novejši Podlabin. Prav ta širok pogled je glavna vsebina kraja: z njega postane razumljivo, zakaj je bilo mesto postavljeno na vzpetino in kako se razlikujeta zgornji in spodnji del mesta. Top

Labin leži v vzhodni Istri in ohranja staro mestno jedro nad novejšim delom mesta. Njegova zgodovina ni vidna le v palačah in cerkvah, temveč tudi v sledovih vsakdanjega življenja. Ob robu starega jedra se od Trga maršala Tita odcepijo ozke pešpoti. Zunaj glavnih pročelij je ob njih ostal prostor za manj opazne mestne potrebe. Ob eni teh poti stoji majhen objekt nekdanjega javnega stranišča. Do njega vodi ožji prehod ob kamnitem zidu, zato ga je med večjimi mestnimi znamenitostmi lahko spregledati. Ohranjen prostor je sled vsakdanje infrastrukture, ki je običajni prikazi zgodovinskih mest pogosto ne vključijo. Ob vhodu s kamnito ograjo je

Labin je mesto v vzhodni Istri s starejšim jedrom na vzpetini in novejšimi predeli nižje. V zgodovinskem delu so se plemiški domovi, cerkve in javni prostori razvijali tesno drug ob drugem. Ulica 1. maja med temi hišami omogoča le kratke poglede na posamezna pročelja. Ob župnijski cerkvi Rojstva Blažene Device Marije stoji palača Scampicchio. Pogled z ulice pokaže njeno zadržano pročelje, za katerim se skriva kompleksnejša zgodovina več povezanih stavb. Palača je bila dom ugledne labinske družine Scampicchio. Renesančni sklop iz 16. stoletja vključuje notranje dvorišče in povezavo s starejšo me

Labin leži na vzhodu Istre, kjer se njegov starejši del dviga nad novejšimi mestnimi predeli. Zgodovinsko jedro združuje ozke ulice, mestne hiše in nekdanje plemiške domove. Ulica Giuseppine Martinuzzi se vije ob tem mestnem robu med tesno postavljenimi hišami in obokanimi prehodi. Ob njenih zavojih stoji palača Franković-Vlačić. Od ulice se odpira skozi obokane prehode; njeno pročelje z balkonom in notranje dvorišče pokažeta, kako so mestne hiše izkoristile prostor ob nekdanjem obrambnem robu. Baročna palača je nastala v 17. stoletju ob severnem delu obzidja. V njenem sklopu se je ohranil del starejših utrdbenih struktur, v pr

Labin je zgodovinsko mesto na vzpetini v vzhodni Istri. Njegovo staro jedro je raslo znotraj utrjenega obroča, katerega ostanki so še vedno vidni. Pred obzidjem leži Trg maršala Tita; njegov rob obiskovalca pripelje od odprtega prostora do nekdanjih mestnih utrdb. Na tem robu stoji okrogli bastijon Torjon. Njegova ukrivljena kamnita stena je s trga vidna kot izrazit del obzidja; na zgornjo ploščad vodijo stopnice. Torjon je ohranjeni del nekdanjega obrambnega sistema mesta. Mestni vir ga datira v leto 1617, v čas po uskoškem napadu. Na ploščadi stoji top iz avstrijskega obdobja, ki je bil tja ponovno postavljen v devetdesetih letih 20. st

Labin je zgodovinsko mesto v vzhodni Istri; njegov starejši del zaseda vrh nad nižjimi predeli. V strnjenem jedru se nekdanji plemiški domovi, cerkve in javne stavbe stikajo na kratkih razdaljah. V zgornjem delu jedra se Ulica 1. maja vije med velikimi hišami in cerkvami. Ob ozki poti se njihova pročelja pokažejo skoraj drugo za drugim. Ob ulici stoji palača Battiala-Lazzarini, blizu župnijske cerkve. Njeno rdeče pročelje z belimi kamnitimi poudarki in modrimi vrati je eden najlaže prepoznavnih pogledov v tem delu mesta. Ob njej stoji manjša cerkev sv. Štefana. G

Labin je zgodovinsko mesto v vzhodni Istri, nekaj kilometrov od morja. Njegovo staro jedro z ozkimi ulicami leži na vzpetini nad novejšimi predeli. Med ozkimi ulicami starega jedra se odpre manjši prostor z rumenim pročeljem Malega starega kazališča. Stavba je zaradi bližnjega zvonika in mestnih hiš vidna že na pristopu, vendar njena zgodba ni povezana samo z odrom. Na tem mestu je stal fontik, mestno skladišče žita iz leta 1539. Zaloge so bile namenjene obdobjem pomanjkanja; sredi 19. stoletja so nekdanji gospodarski prostor preuredili v gledališko dvorano. Novo gledališče je bilo slovesno odprto leta 1844, njegovo pročelje pa je dobilo klasicistično obliko. V dvora

Labin je zgodovinsko mesto v vzhodni Istri, kjer se stari in novejši deli razlikujejo tudi po mestni podobi. Znotraj starega jedra so stavbe skozi čas večkrat dobile nove funkcije. Ob nekdanjem obrambnem robu se Ulica Giuseppine Martinuzzi vije med povezanimi vrstami hiš. Tu stoji palača Negri, blizu palače Manzini. Njena daljša fasada, barvno razdeljeno pritličje in vrsta oken se pokažejo med ozkimi uličnimi perspektivami. Hiša je bila dom družine Negri, ki se je v Labin priselila v začetku 16. stoletja. Njeni člani so se ukvarjali tudi s trgovino z lesom in kmetijskimi pridelki ter imeli v mestu več

Labin leži v vzhodni Istri, na vzpetini nad obalo in bližnjim Rabcem. Staro mesto zavzema vrh hriba, novejši Podlabin pa se razprostira nižje, kjer so se razvili drugačni stanovanjski in delovni prostori. Ta razlika je za Labin bistvena: obzidano jedro je nekdanje upravno in kulturno središče, pod njim pa se odpira pokrajina, povezana tudi z rudarstvom in potjo proti morju. Ime Albona spominja na antično preteklost kraja. Mesto je raslo na starejših temeljih, srednjeveško mrežo ozkih ulic pa so pozneje dopolnili renesančni in baročni domovi, cerkve ter palače. V času beneške oblasti je obzidje varovalo vrh, plemiške družine in mestne ustanove pa so mu dale

Labin je vzhodnoistrsko mesto, v katerem se staro jedro na hribu razlikuje od novejših predelov pod njim. Mestno življenje se je sčasoma razširilo tudi zunaj obzidja. Trg maršala Tita se odpira pred vhodom v staro mesto. Ob njegovem robu stojijo različne hiše, ki so se skozi čas prilagajale javnemu življenju pred vrati. Med njimi je Naša kuća, znana tudi kot Casa Nostra. Njeno pročelje je del strnjenega niza hiš ob trgu; pogled nanjo je najjasnejši v kontekstu sosednjih stavb. Mestni dediščinski pregled navaja, da je bila hiša postavljena v prvi polovici 18. stoletja na mestu starejše beneške kule. Povezuje jo z družino Callioni in nekdan

Labin leži v vzhodni Istri in ima poleg zgodovinskega jedra tudi novejši del mesta. Stare mestne hiše danes niso le spomin na preteklost, temveč gostijo tudi del kulturnega življenja. Ob Ulici 1. maja so kulturni prostori zbrani posebej blizu drug drugega. Mestna galerija je tu nasproti palače Battiala-Lazzarini z Narodnim muzejem. Njena lega med muzejem, cerkvijo sv. Štefana in župnijsko cerkvijo daje temu kratkemu odseku ulice izrazito kulturno vlogo. Galerija deluje v nekdanji palači Luciani. Po navedbah mestne turistične organizacije je bila stavba skozi čas večkrat pre

Labin leži na vzhodu Istre, njegovo staro jedro pa zavzema hrib nad okolico. Med njegovimi stanovanjskimi hišami so se ohranili tudi nekdanji plemiški domovi. Ob Ulici Giuseppine Martinuzzi so te fasade tesno vpete v ulični niz in se pogosto pokažejo šele od blizu. V tem nizu stoji palača Manzini. S sprehajalne poti se njeno pročelje pokaže le po delih, najbolj izrazit pa je kamniti portal z grbom. Palača pripada skupini nekdanjih plemiških hiš na mestnem robu, kjer so se stanovanjske stavbe sčasoma oprle na stare obrambne strukture. V njeni podobi so baročne poteze, podobno kot pri drugih palačah v bližnji ulici. Kamniti porta

Labin leži na vzpetini v vzhodni Istri, nekaj kilometrov od morja. Njegovo staro jedro je nekdaj varovalo obzidje, ki je ločevalo tesne ulice od zunanjih poti. Na Trgu maršala Tita se odprta površina pred mestom stakne s potjo v gostejšo mrežo notranjih ulic. Od tod vodijo vrata sv. Flora skozi obzidje. Od zunaj jih prepoznamo po poudarjenem kamnitem portalu v oranžnem pročelju; za njim se prehod zoži in odpre proti notranjim mestnim ulicam. Vrata, imenovana tudi Porta Sanfior, so nastala ob koncu 16. stoletja kot glavni mestni vhod. Nad portalom sta labinski grb in beneški lev, ki spominja na obdobje beneške oblasti. Dolg obokan prehod z

Labin je vzhodnoistrsko mesto, katerega stari del se je razvil na hribu. V strnjenem jedru se cerkve, plemiške hiše in javne stavbe pogosto vidijo z iste pešpoti. Ob Ulici 1. maja se sakralne in plemiške stavbe srečajo na posebej kratkem odseku. Tu stoji majhna cerkev sv. Štefana. Postavljena je tik ob večji palači Battiala-Lazzarini, vendar jo od palače ločita lastno pročelje in strešni zvonik. Dediščinski pregled cerkev sv. Štefana datira v 17. stoletje in jo opisuje kot manjšo baročno stavbo, ki je verjetno nastala na mestu starejše romanske cerkve. Zaradi lege ob palači je del istega stavbnega sklopa,

Labin je mesto v vzhodni Istri, kjer se zgodovinsko jedro dviga nad nižjimi mestnimi predeli. V njem so se poleg večjih cerkva ohranile tudi manjše sakralne stavbe z drugačno današnjo rabo. Ulica Giuseppine Martinuzzi poteka ob nekdanjem mestnem robu, kjer so stavbe stisnjene druga ob drugo. Med njimi stoji cerkev Karmelske Matere Božje. Njeno manjše rdečkasto pročelje z okroglim oknom, kamnitim portalom in zvonikom na preslico je najlažje opaziti iz ozkega uličnega pristopa. Cerkev so zgradili leta 1615. Ob obnovi leta 1867 je dobila današnje klasicistično pročelje, v osemdesetih letih 20. stoletja pa je bila znova obnovljena

Labin v vzhodni Istri združuje zgodovinsko jedro na hribu in predele, ki so se razvili zunaj nekdanjega obzidja. Mestno življenje je potekalo tako med ozkimi ulicami kot ob poteh pred zidovi. Trg maršala Tita je prostor prehoda med širšim mestom in starim jedrom. Njegovi robovi so bili namenjeni tudi javnemu zbiranju in mestnim opravilom. Ob trgu stoji nizka, na stebrih odprta mestna loža. Njena streha in kamnita ograja tvorita javen prostor med cesto, trgom in bližnjimi hišami. Ložo so postavili približno sredi 16. stoletja in jo leta 1662 obnovili. V njej so nekoč objavljali novice in sodbe, prostor pod streho pa je bil tudi kraj zbiran

Labin leži v vzhodni Istri, njegovo zgodovinsko jedro pa se dviga nad nižjim mestom. Stavbe na vrhu tvorijo prepoznavno silhueto, vidno tudi od daleč. Zvonik sv. Justa stoji pri najvišjem delu starega jedra, blizu razgledišča Fortica in nekoliko stran od današnje župnijske cerkve. Zgradili so ga leta 1623 na mestu nekdanje cerkve sv. Justa, ki je bila povezana z najstarejšo sakralno zgodovino Labina. Mestna turistična organizacija navaja, da je po požaru nastal nov zvonik, cerkev pa je ohranjena le v ostankih. Zvonik je tako samostojen mestni znak, čeprav njegovo ime ohranja spomin na stare

Labin je mesto v vzhodni Istri z zgodovinskim jedrom na vzpetini nad novejšimi predeli. V zgornjem delu so javne stavbe in stanovanjske hiše zbrane ob kratkih pešpoteh. Skozi ta del jedra poteka Ulica 1. maja. Med tesnimi kamnitimi prehodi se ob župnijski cerkvi odpre manjši prostor. Pogled se na poti večkrat spremeni: ozka, senčna ulica se razširi ob stopnicah, barvitih pročeljih in palačah. Ulica je priročna os za razumevanje tega dela mesta, ne le prehod med znamenitostmi. Tu stojita župnijska cerkev Rojstva Blažene Device Marije in palača Battiala-Lazzarini, danes povezana z Nar

Labin je vzhodnoistrsko mesto s starim jedrom na hribu in novejšimi predeli pod njim. Nekdanje obzidje je vplivalo na potek ozkih, zavitih ulic v starejšem delu. Po eni od njih poteka Ulica Giuseppine Martinuzzi. Njeni tlakovani odseki, stopnice in zaviti pogledi med hišami ustvarjajo drugačen ritem od odprtega Trga maršala Tita. Nekateri deli ulice se odpirajo tudi proti nižjim delom mesta. Ob ulici stoji več zgodovinskih stavb, vendar je njihovo razmerje pomembnejše od golega seznama. Palača Franković-Vlačić je povezana z Matijo Vlačićem Ilirikom in njegovo spominsko zbirko. V bližini sta

Labin je mesto v vzhodni Istri, kjer sta se zgodovinsko jedro na hribu in novejše središče razvijala v različnih obdobjih. Javne ustanove so zato pustile sled na več delih mesta. Ob Trgu maršala Tita se je javno življenje razširilo pred stara mestna vrata. Ta odprti prostor je postal tudi prostor novih upravnih ustanov. Ob odprti strani trga stoji stavba mestne uprave. Večnadstropno pročelje z arkadami v pritličju se razlikuje od manjših hiš ob trgu in jasno označuje poznejše mestno središče zunaj starega obzidja. Sedanji municipij je bil zgrajen ob koncu 19. stoletja in slovesno odprt leta 1900. Mestni dediščinski pregled ga postavlja na

Labin leži v vzhodni Istri, kjer se zgodovinsko jedro dviga nad novejšim mestom. V njegovem zgornjem delu se ulice med hišami pogosto nadaljujejo s stopnicami. Ulica 1. maja povezuje več takšnih stavb v kratkem odseku starega jedra. Ob tej ulici stoji župnijska cerkev Rojstva Blažene Device Marije. Do kamnitega pročelja vodijo stopnice; v neposredni bližini so palača Scampicchio, palača Battiala-Lazzarini in manjša cerkev sv. Štefana. Cerkev je bila po podatkih mestne turistične organizacije postavljena leta 1336 na mestu starejše cerkvice. V

V vzhodni Istri leži Labin, mesto s starim jedrom na vzpetini. Njegove ozke ulice povezujejo hiše in nekdanje javne stavbe z različnimi zgodovinskimi vlogami. Kmalu za mestnimi vrati sv. Flora se uličice obzidanega jedra srečajo ob Starem trgu, nekdanjem notranjem javnem prostoru. Tam stoji rumeno pročelje Podestatove mestne palače, drugačne upravne stavbe od poznejšega municipija na velikem trgu. Palačo so zgradili leta 1555 kot sedež podestata, predstavnika mestne oblasti. V njej sta delovala uprava in sodišče, v pritličju je bil tudi zapor. Zgodovinska vloga stavbe pojasni njeno lego tik ob vhodu v obzidano

Labin leži v vzhodni Istri, njegovo najstarejše jedro pa stoji na vzpetini. Obzidje je nekoč varovalo naselje, ki se je z ozkimi ulicami in stopnicami prilagodilo pobočju. Uskocka vrata so manjši prehod v obzidju, stran od glavnih vrat sv. Flora. Do njih vodijo ozke ulice in stopnice, obok pa je vpet med stavbe in zidove. V zgodovinskem pregledu mestnega obzidja so vrata omenjena kot del starejše poti ob obrambnem robu. V nasprotju z reprezentativnim vhodom s trga je ta prehod prilagojen tesnemu prostoru in pobočju. Kamniti tlak, stopnice in nizki obok pokažejo, da mestno obzidje ni imelo samo enega, monumentalnega vhoda; vsakdanja pot je pot

Vzhodni rob središča Crikvenice zaznamujeta Dubračina in niz manjših javnih zelenih površin. Park hrvaških braniteljev iz domovinske vojne zavzema zeleni trikotnik na Petaku med Frankopansko ulico, Ulico Ivana Škomerže in Dubračino. Urejene poti, zelenice in Malikovo drevo tvorijo miren prehod med avtobusnim kolodvorom, reko in Kaštelom. Ogled je mogoče nadaljevati pri Avtobusni kolodvor Crikvenica ali Spominska plošča Vladimirju Nazorju, dveh bližnjih točkah v istem delu mesta.

Crikvenica je nastala ob stiku Vinodolske doline z morjem, prav tam, kjer se vodotok odpre v pristaniški zaliv. Dubračina je kratka vinodolska rečica oziroma potok, ki se v Crikvenici izliva v Jadransko morje. Njena spodnja struga danes poteka skozi urejen mestni prostor, ob ustju pa se stikajo zgodovinsko jedro, pristanišče in vzhodni del središča. Zaradi te lege vodotok ni le naravna meja, temveč ena od osi nastanka mesta. V preteklosti je bila Dubračina znana tudi kot Vinodolčica. S svojim tokom je oblikovala rodovitno crikveniško polje, nanos ob izlivu pa je ustvaril zavetno mesto za prvo pristanišče. Najdbe prazgodovinske keramike ob strugi pričajo, da so bi

Crikvenica ima dolgo kopališko in športno tradicijo, ki se je razvijala neposredno ob morju. V strnjenem središču se mestna promenada, pristanišče in športne površine stikajo na nekaj minutah hoje. Mestno plavališče, hrvaško Gradsko plivalište, leži ob Strossmayerjevem šetališču na prehodu med osrednjo mestno obalo in kopališkim pasom Balustrade. Od Mestnega pristanišča ga loči le kratek sprehod, zato se športni prostor neposredno vključuje v vsakdanje življenje na crikveniški rivi. To ni klasičen zaprt bazen, temveč plavalno polje z morsko vodo. Pravokotno vodno površino določajo obaln

Park hotela Kaštel v Crikvenici ohranja spomine na različne uporabnike nekdanjega samostanskega kompleksa. Na severnem robu kompleksa Kaštel se park ob nekdanjem pavlinskem samostanu nadaljuje med starimi kamnitimi zidovi in zelenjem. Spominska plošča na enem od zidov opozarja, da je pesnik in pisatelj Vladimir Nazor med letoma 1920 in 1930 v tej stavbi delal kot upravitelj otroškega doma in tukaj pisal svoja književna dela. Ogled je mogoče nadaljevati pri Park hotela Kaštel ali Baročni pavlinski portal, dveh bližnjih točkah v istem delu mesta.

Vreme, sončnost in blago primorsko podnebje so pomemben del turistične zgodbe Crikvenice. Meteorološka postaja je samostojna merilna točka v Parku Stjepana Radića. Njena oprema je namenjena spremljanju trenutnih vremenskih pojavov, lokacija ob morju pa je značilna za opazovanje razmer na crikveniški obali. Ogled je mogoče nadaljevati pri Kip Stjepana Radića ali Klimatološka postaja Crikvenica, dveh bližnjih točkah v istem delu mesta.

Območje Kaštela je majhen zgodovinski ambient v Crikvenici med cerkvijo, Dubračino in mestno obalo. Kip Matere Božje stoji na prostem ob cerkvi Marijinega vnebovzetja. Skulptura je del sakralnega ambienta Kaštela in označuje prehod med cerkvenim dvoriščem, mostom čez Dubračino in obalnim sprehajališčem. Od tod sta hitro dosegljiva Dubračina v Crikvenici in Cerkev Marijinega vnebovzetja; vse tri točke je mogoče povezati v kratek mestni sprehod.

Trg Stjepana Radića je živahno središče Crikvenice, obdano z zgodovinskimi stavbami in gostinskimi lokali. Hotel International stoji ob severovzhodnem robu Trga Stjepana Radića, kjer pritličje z lokali prehaja neposredno v mestno ploščad. Stavba je bila odprta leta 1964 in s svojo višino ter dolgo vodoravno fasado jasno kaže hotelsko arhitekturo povojnega turističnega razvoja Crikvenice. V sedemdesetih letih je bil International eno pomembnejših prizorišč crikveniškega pustnega življenja. V času največjih prireditev so v različnih prostorih hkrati igrale tri glasbene skupine, obisk pa je lahko dosegel približno dva tisoč ljudi

Park padlih za domovino poleg spominske vsebine dopolnjujejo manjši likovni poudarki. Skulptura ribe stoji ob eni od poti v Parku padlih za domovino. Zaradi preprostega živalskega motiva in lege med zelenjem je bolj igriv poudarek kot klasično spominsko obeležje. Podobo je mogoče hitro spregledati, vendar lepo dopolni kratek sprehod skozi park. Riba se naravno navezuje na morje, pristanišče in dolgo ribiško izročilo Crikvenice. Prav ta vsakdanji motiv ustvarja protiutež bližnjemu spomeniku NOB ter pokaže, da park združuje spominske in sproščene mestne vsebine. Točka je smiselna pred

Crikveniška obala pri Kaštelu povezuje staro mestno jedro, pristanišče in ustje Dubračine. Šetališče Ivana Mažuranića spremlja vzhodni rob mestne obale. Začne se ob Dubračini in mostu pri Kaštelu, nato pa se mimo starega sakralnega jedra nadaljuje proti plažam na Podvorski. Na kratkem odseku se izmenjujejo pogledi na pristanišče, izliv reke, cerkveni zvonik in odprto morje. Najprepoznavnejši del poti je pri Kaštelu. Stopnice in prehodi povezujejo obalo s cerkvijo Marijinega vnebovzetja, nekdanjim pavlinskim samostanom ter manjšim parkom ob zgodovinskem komplek

Spodnji tok Dubračine ločuje staro območje Kaštela od vzhodnega dela središča Crikvenice. Pavlinski most prečka Dubračino tik pred njenim izlivom v morje in povezuje območje Kaštela z vzhodnim delom mestnega središča. Zaradi treh nizkih lokov in kamnite obloge deluje starejši od dejanske starosti ter se vizualno vključuje v zgodovinski ambient ob samostanskem kompleksu. Današnji cestno-peš most je bil zgrajen leta 1938 po projektu inženirja Milivoja Frkovića, projektanta več kamnitih in opečnih mostov na Hrvaškem. Postavili so ga skoraj na mestu prejšnjih prehodov čez spodnji tok, kjer so mostovi stoletja povezov

Središče Crikvenice je obrnjeno proti zaščitenemu zalivu, ki je mestu stoletja omogočal stik z morjem. Crikveniško mestno pristanišče so začeli graditi leta 1870, prvi Lloydovi parniki pa so pristali leta 1873. Do leta 1920 je dobilo današnjo dolžino; redne ladijske povezave z Reko so pomembno pospešile razvoj turizma. Ogled je mogoče nadaljevati pri Mestno plavališče Crikvenica ali Plaža Internacional, dveh bližnjih točkah v istem delu mesta. Podrobneje so predstavljeni: Mestno pristanišče - Spomenik ribiču.

Park Stjepana Radića je tudi prostor lokalnega zgodovinskega spomina v središču Crikvenice. Spomenik narodnemu heroju Nikoli Caru stoji v Parku Stjepana Radića. Portretno obeležje je umeščeno med drevje in druge spominske točke, povezane z zgodovino Crikvenice. V bližini sta tudi Klimatološka postaja Crikvenica in Kip Franja Cara in Ivana Sobola, ki dopolnjujeta sprehod po tem delu Crikvenice.

Trg Stjepana Radića povezuje pristaniško obalo z mestnimi ulicami in zelenimi površinami središča. Na Trgu Stjepana Radića raste velika stara primorska murva, ki jo domačini poznajo kot Murvico. Kljub pomanjševalnemu imenu ima izredno široko, razvejano deblo in močno krošnjo. Ob prenovi trga so drevo ohranili ter ga obdali s kamnitim robom in oporami, zato ostaja eden redkih živih elementov starejšega mestnega prostora. Z Murvico je povezana pripoved o Maliku, nagajivem škratu iz ustnega izročila Hrvaškega primorja. Po zgodbah se skriva v drevesnem deblu, dobrim ljudem pomaga, drugim pa lahko zagode. Znamenitost zato ni majhna mestna skulptura

Lapidarij pri Kaštelu ni zaprt muzej, temveč niz kamnitih spomenikov, razporejenih po zgodovinskem kompleksu. Baročni portal iz leta 1737 vodi v samostansko oziroma hotelsko dvorišče. Njegovo podnožje sestavljata antična kamnita fragmenta, nad portalom pa je replika grba pavlinskega reda; izvirnik hranijo v Mestnem muzeju Crikvenice. V bližini sta tudi Grb Avstro-Ogrskega cesarstva in Lapidarij pri hotelu Kaštel, ki dopolnjujeta sprehod po tem delu Crikvenice.

Park padlih za domovino je spominski zeleni prostor tik ob osrednjem delu crikveniške obale. Spomenik NOB je osrednje spominsko obeležje Parka padlih za domovino. Bronasta skupina človeških figur stoji na nizkem kamnitem podstavku in je umeščena med odrasla drevesa, zato se razkrije šele med hojo po parkovnih poteh. Grobo oblikovana skala pod figurami poudarja težo prizora in ga loči od mehkejšega zelenega okolja. Del spomenika so tudi plošče z imeni padlih. Te pojasnijo, da ne gre le za okrasno plastiko, temveč za kraj skupnega spomina na žrtve in udeležence narodnoosvobodilnega boja. Celoto je zato najbolje pogledati z ve