Labin leži v vzhodni Istri, kjer se zgodovinsko jedro dviga nad novejšim mestom. V njegovem zgornjem delu se ulice med hišami pogosto nadaljujejo s stopnicami.
Ulica 1. maja povezuje več takšnih stavb v kratkem odseku starega jedra.
Ob tej ulici stoji župnijska cerkev Rojstva Blažene Device Marije. Do kamnitega pročelja vodijo stopnice; v neposredni bližini so
palača Scampicchio,
palača Battiala-Lazzarini in manjša
cerkev sv. Štefana.
Cerkev je bila po podatkih mestne turistične organizacije postavljena leta 1336 na mestu starejše cerkvice. V letu 1582 so jo temeljito razširili in predelali, poznejši posegi pa so dodali nove plasti, zato sedanja podoba ni delo enega samega časa. Na poznorenesančnem pročelju se je ohranila gotska rozeta. Pod njo so leta 1604 vzidali beneškega leva, ob koncu 17. stoletja pa dodali baročni doprsni kip senatorja Antonia Bollanija. Ta znamenja govorijo tudi o političnem okolju, v katerem se je cerkev spreminjala.
Notranjost je trobrodna. Osrednja ladja vodi pogled proti glavnemu oltarju, ob straneh se nizajo stebri in stranski oltarji, nad vhodom pa je kor. V cerkvi je šest marmornih oltarjev; relikvije sv. Justa so vanjo prenesli iz Rima v 17. stoletju. Med umetninami so oltarna slika Nataleja Schiavoneja, slika Matere Božje Karmelske iz 17. stoletja, pripisana Palmi mlajšemu, in križev pot labinskega slikarja Valentina Lukasa. Ta oprema pokaže, da se zgodovina cerkve ni končala z njeno srednjeveško postavitvijo.
Pred stavbo se cerkvena arhitektura stika s plemiško mestno okolico. Palača Scampicchio je bila nekoč s cerkvijo povezana z zasebnim prehodom,
zvonik sv. Justa pa stoji nekoliko stran, pri najvišjem delu mesta. Čeprav je zvonik ločen od današnje župnijske cerkve, oba skupaj označujeta njen širši sakralni prostor v Labinu.
Sprehod od pročelja v notranjost razkrije razliko med razmeroma zadržano kamnito zunanjostjo in bogatejšo oltarno opremo. Cerkev je zato pomembna tako za razumevanje starega mestnega tlorisa kot za ogled umetnosti, ki se je v njej zbirala skozi stoletja.